Rešujmo naše občane in rešeni bodo tudi drugi

V petek, 7. septembra 2012, zvečer je na Pijavi Gorici potekal zbor krajanov na temo prometne problematike. Kot je vsem znano, naselje prečka preobremenjena Kočevska cesta, ki vedno bolj ogroža življenja tam živečih občanov. Predsednik KS Pijava Gorica Franci Pavlinjek je predstavil njihove predloge za izboljšanje stanja: cestni otok, ki bi zožil vozišče in s tem prisilil voznike k zmanjšanju hitrosti, in namestitev semaforja – oboje takoj; v letu ali dveh izgradnja podhoda; dolgoročno pa izgradnja obvoznice, ki bi jo v prostor umestili že skupaj z umeščanjem škofljiške obvoznice.

Župan konkretnega odgovora na predloge ni imel, pravzaprav je v svojem monologu veliko več časa posvetil drugim projektom v občini. 105.000.000 državnih sredstev naj bi bilo investirano na Dolenjsko cesto in še kam. Res lepa tolažba za krajane Pijave Gorice, ki so pripovedovali grozljive izkušnje iz vsakdanjega življenja s cesto smrti, kot jo je poimenoval Pavlinjek. Župan se je poslovil z obljubo o ogledu in sestanku s pristojnimi. Že po njegovem odhodu smo strani predsednika Občinskega sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Bojana Božiča izvedeli, da je navedeni organ že pred časom občini poslal predlog z zgoraj navedenimi ukrepi, da bi zagotovili večjo varnost krajanov Pijave Gorice. Odgovora s strani občine (še) ni prejel.

Dejstvo je, da Pijava Gorica postaja ozko grlo oziroma to že je. Na eni strani se cesta širi s tretjim pasom, na drugi stani se načrtuje preureditev Dolenjske ceste v štiripasovnico. Druge rešitve, na primer izgradnja ustreznega podhoda kot najhitrejše in najvarnejše rešitve, ta trenutek ni. Med samim zborom krajanom in še kasneje sem premišljeval, kaj lahko za to naredim kot občinski svetnik. Na eni strani imamo – po besedah župana – na voljo 105.000.000 evrov, na drugi imamo življenjsko ogrožene občane. Kaj ne bi bilo možno milijon nameniti za izgradnjo podhoda kot preventivni ukrep ob gradnji tretjega pasu in preurejanju Dolenjske ceste? Projekt štiripasovnice naj bi potrjevali na občinskem svetu. Svet KS Lavrica je na svoji zadnji seji sprejel sklep, da je potrebno projekt javno razgrniti in opraviti javno razpravo. Edina verjetna možnost, da pridemo do podhoda na Pijavi Gorici, je ta, da občinski svet v razpravi o projektu štiripasovnice zahteva, da se hkrati zgradi še podhod na Pijavi Gorici in zdi se, da je čas za to zahtevo dozorel. Župan večkrat poudarja, kako rešujejo celotno os A3 in podhod na Pijavi Gorici je del te osi, ki zelo zadeva vse občine, ki jih ta os prečka. Ko bo krajanom Pijave Gorice enkrat prekipelo in bodo zaprli cesto, bodo v koloni stali prav vsi, ki jih rešuje naš župan. Zato naj najprej reši svoje občane in posledično bodo rešeni vsi tisti, ki na Pijavi Gorici ne upoštevajo omejitve hitrosti in ne ustavijo otrokom, ki čakajo na prehodu za pešce, ter ne vidijo vozil, ki se vključujejo iz stranskih poti.

Torej, moj predlog bo, da naj se v razpravo o preurejanju Dolenjske ceste vključi zahteva o izgradnji podhoda za pešce in kolesarje na Pijavi Gorici. Kaj bodo na to porekli ostali svetniki, težko rečem, saj sva bila na občnem zboru krajanov Pijave Gorice poleg podžupana Borisa Zupančiča prisotna zgolj še pisec tega bloga Iztok Petrič in Bojan Božič, oba z Lavrice.

Ob občinskem prazniku

Danes praznujemo. Sprašujem se, v čem iskati razlog za praznovanje? V materialnem napredku, ki ga je občina dosegla v preteklem letu, v ustanovitvi lokalne skupnosti, ki ji rečemo Občina Škofljica, v veselju, da smo lahko povezani, v hvaležnosti, da se lahko zanesem na premnoge občanke in občane, ki so našli svoje poslanstvo kot člani raznih društev in ustanov, v zavedanju, kako pomemben segment človekovega življenja je izobraževanje, saj smo občinski praznik umestili v letni koledar na podlagi začetka osnovnošolskega pouka na področju naše občine. Praznik je poleg izobraževanja prek Frana Saleškega Finžgarja, ki je zgradil prvo šolo, neposredno povezan tudi s kulturo, saj je bil Finžgar po poklicu duhovnik in pisatelj. Z njegovim dušnim pastirstvom in njegovim peresom je tako globoko prepleten današnji dan – občinski praznik.

Na Svetu Zavoda Osnovna šola in vrtec Škofljica večkrat razpravljamo o tem, kako je vse več otrok in velikokrat tudi njihovih staršev v odnosu do šole, pouka in učiteljev dobesedno brezbrižnih. Kako vrednote znanja ne vidijo več kot perspektive za prihodnost ampak del nebodigatreba. Na drugi strani so učitelji, ki se trudijo, da bi tudi te, ki jim šola ni ravno blizu, skušali pritegniti, zainteresirati in jih predvsem ozavestiti, da sta šola in izobraževanje zanje nekaj dobrega. Skorajda neverjetno je, kakšne možnosti ponuja naša šola v obliki dopolnilnega pouka za tiste, ki potrebujejo več časa, da usvojijo določeno znanje, in na drugi strani dodatnega pouka za tiste, ki hitro dosežejo osnovno raven znanja. Paleta izbirnih predmetov je skorajda nepregledna, toliko jih šola ponuja. Hkrati poteka veliko ur pouka izven šolskega objekta, kar terja popolnoma drugačen napor s strani učiteljic in učiteljev, učenkam in učencem pa daje mnoga dodatna znanja in spretnosti, ki jih znotraj šolske zgradbe ne bi mogli pridobiti. Zakaj je nekaterim vsa ta ponudba dolgočasna in brezvezna? Verjetno bi v nadaljnjem razmišljanju našel več psiholoških in socialnih vzrokov, pa ni to namen tega razmišljanja. V njem želim poudariti to, da je morda čas, da občinski praznik posvetimo učiteljicam in učiteljem ter vzgojiteljicam in vzgojiteljem in vsem, ki se trudijo za blagor naših otrok. Letos smo slovesno odprli nov velik in sodoben vrtec, z nemalo težavami se pripravlja gradnja nove osnovne šole, ki jo zelo potrebujemo. A kaj bi družini hiša, če le ta ni dom, kaj bo občini šola, če v njej ni pravega pedagoškega duha. Brez človekove zavesti o nematerialnih dobrinah – osebah v podobi učiteljev, so vrtci in šole zgolj objekti, ki jih slej ko brej razje zob časa.

Zato to pisanje v veliki hvaležnosti do njihovega dela, skrbnosti in ljubezni, ki jo podarjajo naši skupnosti, namenjam vsem pedagoškim delavkam in delavcem, zaposlenim v naših vzgojno-izobraževalnih ustanovah. »Vi ste sol zemlje.« Res je, materialna podstat je potrebna za vsako delo, a tudi brez nje gre, če človek prepozna poslanstvo, s katerim je bil poslan na določen kraj. Prepoznal ga je Finžgar, ko je začel poučevati naše prednike, prepoznal ga je Ivan Ogrin, ki je s krajani zgradil šolo na Lavrici, prepoznala ga je Tončka Grat, ki je vodila prvo knjižnico v naši občini in knjige dostavljala tudi na dom. Bistvo duhovnega temelja izobraževanja so zelo dobro ubesedili in dali vpisati na steno lavriške šole: »Če se v mladosti pridno učiš, na starost veselo in srečno živiš.« Gre za dejanja iz velike želje po širjenju obzorij slehernemu človeku. Vsi navedeni in še mnogi drugi so prepoznali vlogo in pomen izobraževanja in prav bi bilo, da ga na ravni občinskega praznika ovrednotimo tudi mi, vendar ne z vidika, koliko denarja smo namenili v proračunu za vzgojo in izobraževanje, koliko objektov smo zgradili, temveč kaj smo storili kot posameznik in skupnost, da bi vrtec, šola, ter sploh vse, kar je povezano z vzgojo in izobraževanjem postalo vrednota, videna skozi optiko znanja in etike, ki ju prenašamo na otroke in ju otroci uporabljajo in živijo v vsakdanjem življenju. Torej bi enkrat lahko bila nit praznika promocija znanja in dela, ki ga je potrebno vložiti, da znanje pride do naših otrok. Da bodo znanje sprejemali kot vrednoto in ne kot tržno blago v smislu, kaj dobim, če grem v šolo, naredim domačo nalogo in podobno.

Naj tako ob občinskem prazniku najprej čestitam vsem učiteljicam, učiteljem, vzgojiteljicam in vzgojiteljem, ki se iz dneva v dan trudijo deliti svoj pedagoški eros. Čestitam vsem prejemnikom občinskih priznanj in nenazadnje vsem občankam in občanom. Pomen izobraževanja je zagotovo razlog, ki nas lohko prav vse poveže v veselm praznovanju današnjega občinskega praznika.